Načrtujemo Maribor

Vsakič ko kdaj zagrizem v kakšen sveže olupljen oreh, se mi povrnejo tisti spomini iz otroštva. Kot otrok sem namreč imel res zelo rad orehe. Zato sem se velikokrat odpravil do svojega dedka, ki je imel doma posajen oreh. Tedaj pa smo jih skupaj v sezoni nabirali, ter jih zraven še jedli. Kar pa je bilo preveč za pojest, pa smo hranili v garaži, kjer nam je nato babica pripravila kakšno sladico z orehi, najpogosteje kar njeno klasično potico, katera pa je bila res nekaj neverjetnega. Imela je pač tisto pravo žilico, za pripravo tovrstnih sladic. 

Tako pa so mi orehi ostali blizu tudi sedaj, ko sem že odrasel. Ti so namreč moj najljubši prigrizek, ki ga jem skoraj vsak dan. Na primer zjutraj, ko jih jem zraven kakšnega jogurta, ali pa pripravim kakšno potico tudi sam. Poleg tega pa so orehi lahko tudi super prigrizek kot sam zase, brez vsega.

Nekaj časa nazaj pa sem celo ugotovil, da ta orešček ni samo dober ampak ima tudi nekaj dobrih lastnosti, kar se tiče hranil. To pa zato, ker so bogati z omega 3, tako da so odličen vir za tovrstne maščobe. Prav tako imajo kar nekaj antioksidantnov, ter lahko pomagajo srcu, možganom in celo razpoloženju. Zato pa ne rabim imeti slabe vesti, če kdaj pojem preveč orehov, kajti ti so čisto zdravi in imajo kar nekaj prednosti za zdravje. 

Ker pa doma nimam posajenega svojega oreha, pa se še vedno zelo rad odpravim do starih staršev, ter si tam vzamem nekaj orehov za seboj. Ti so preprosto veliko boljši od tistih orehov, ki jih kupiš v kakšni vrečki v trgovini. Prav tako pa so tudi domači, tako da sem lahko prepričan, da so ti orehi veliko bolj zdravi, tisti pristni slovenski. Doma imam tako vedno svežo zalogo orehov, ki jih dobim pri starih starših. …

Ko sem se pred kratkim lotil prenove stare hiše, ki sem jo podedoval po dedku sem vedel, da bom tukaj rabil nekaj dodatne opreme, da bo to delo lahko potekalo kar se da tekoče. Dela pa je bilo ogromno. Moral sem poskrbeti za fasado, saj je bila v katastrofalnem stanju, ter so odpadali kar kosi ometa, ter so se že delale razpoke. Nato pa je bilo nujnih še nekaj popravkov pod streho in podobno. Tu in tam se je torej našlo ogromno reči, ki jih je bilo potrebno popraviti.

Na začetku pa sem se tega dela lotil precej optimistično, z lestvijo, ter kakšno desko za večjo stabilnost. Hitro pa sem videl, da to preprosto ni dovolj praktično, niti varno. Zato pa sem moral najti kakšno rešitev, ki bi mi omogočala, da se povzpnem na višino veliko bolj varno in stabilno. To pa so bili gradbeni odri. Ti bi bili res popolni za to, kar sem rabil, kajti njihova konstrukcija je zelo stabilna, kar pa je pomenilo, da bi bil na teh višinah čisto varen. S seboj pa bi gor lahko brez problema vzel kakšen gradbeni material in ga pustil na tistih platformah, ki jih imajo gradbeni odri. 

Na srečo pa sem imel prijatelja, ki je imel svoje gradbeno podjetje. Zaradi tega sem ga prosil, če bi mi lahko posodil kakšen gradbeni oder, tako da mi ne bi bilo potrebno kupiti, oziroma naročiti svojega. Ker pa sva bila zelo dobra prijatelja pa mi je brez problema odstopil kakšen oder, za kar pa sem bil precej hvaležen.

S tem dodatkom opreme, pa je lahko nato delo res potekalo zelo hitro in varno. Vedno ko sem se nahajal visoko, pod streho, sem imel tisti občutek varnosti in stabilnosti, saj so gradbeni odri to pač nudili. Po nekaj tednih pa sem nato lahko končno končal z prenovo te hiše. …

Za dupuytrenovo kontrakturo sem prvič slišal od očeta. Bil je vedno zelo spreten z rokami. V mladosti je bil mizar, še danes rad kaj popravi, preuredi ali izdela sam. Pred nekaj leti pa je začel opažati, da mu prsti na eni roki ne gredo več čisto naravnost. Sprva ni dajal temu preveč pomena, ‘saj bo minilo,’ je rekel, kot po navadi.

A ni minilo. Prstanec in mezinec sta se začela vse bolj krčiti proti dlani. Ko so mu stvari začele uhajati iz roke in ni mogel več normalno držati orodja, smo ga končno prepričali, da gre do zdravnika. Diagnoza? Dupuytrenova kontraktura. Pojav, kjer se tkivo pod kožo na dlani zadebeli in skrči, kar potegne prste v upognjen položaj.

Iskreno, nismo imeli pojma, da kaj takega sploh obstaja. Zdravnik mu je razložil, da je stanje pogosto dedno, bolj pogosto pri moških po 50. letu in da ni posledica preobremenitve, kot je oče najprej mislil. Imel je na voljo več možnosti: od opazovanja napredovanja, do terapij, do operacije.

Odločil se je za manj invazivno metodo z injekcijo, ki razgradi zadebeljeno tkivo, nato pa so mu z manipulacijo raztegnili prste. Postopek ni bil najbolj prijeten, a učinek je bil takojšen. Prst se je zravnal skoraj do normalnega položaja.

Danes redno vadi vaje za gibljivost in spremlja, če se stanje ponavlja. Mi pa smo bolj pozorni na svoje roke in znake, ki jih prej morda ne bi jemali resno. Čeprav dupuytrenova kontraktura ni nevarna za življenje, mu je za nekaj časa resno omejila vsakdanje stvari. In čeprav bi najraje vse prebolel ‘po moško’, je zdaj prvi, ki drugim pove: Če opaziš kaj takega, pojdi takoj do zdravnika. Dupuytrenova kontraktura res ni nekaj, kar bi si želel ignorirati.

Od takrat naprej tudi sam večkrat pogledam svoje dlani, še posebej, če čutim kakšno napetost. Raje preverim prej kot prepozno. Očetova izkušnja z dupuytrenova kontraktura mi je res odprla oči.…

Sem človek, ki obožuje poletje. Pozimi mi je prav tečno in komaj čakam, da mine ta mrzel zrak. Ravno zato mi tudi niso pri srcu zimski športi. Enostavno sem človek visokih temeratur, sonca in morja. Tako sem se letošnjo zimo odločil, da bom šel večkrat v wellness, da zima čimprej mine. Nikoli prej se še nisem odločil tako, enostavno sem vedno komaj čakal toplejše mesece. Zima je bil čas, ko sem čakal, da mine. 

Ko sem se odločil za wellness, pa sem moral najprej poiskati, kateri wellness bi sploh obiskoval. Ker sem prihajal iz večjega mesta, to ni bila težava. Pri nas v mestu je bilo veliko wellnesov, le izbrati si moral. Ko sem se vprašal, kaj si želim, sem takoj vedel, da si želim obiskovati tisti wellness, ki ga obiskuje najmanj ljudi. Zavedal sem se, da so to meseci prehladov, viroz in bolezni. Res si nisem želel, da grem na sprostitev in domov pridem bolan. Tako sem izbral wellness, ki ni bil tako zelo obiskan. Seveda sem si najprej pustil, kako mi bo prvič. Če se mi ne bi dopadlo, bi iskal naprej. Kajti vseeno sem se moral prepričati, da ni kaj narobe, če je wellness najmanj obiskan. Mogoče se tudi meni ne bo dopadel. 

Sprostitev, ki je že dolgo nisem imel

Ko sem šel prvič, me je skrbelo in danes lahko rečem, da ni bilo potrebe. Že dolgo nisem videl, tako urejenega in čistega wellnessa. Resnično sem bil pozitivno presenečen in začuden, da je tako malo obiskan. Srečen pa sem bil, da sem se lahko popolnoma sprostil, poskrbel za svoje zdravje in to je bil wellness v katerem je bila čista tišina. To sem tudi iskal. Našel sem tako wellness kjer je mir, kjer ni veliko ljudi in ko je čistoča na prvem mestu. Super izbira zame. …

V veliki prehrambni trgovini na obrobju mesta je direktor sklical vse svoje zaposlene na posebno izobraževanje, kjer je s strogo resnostjo povedal, da je čas, da osvežimo znanje o haccp sistemu. Nekateri sodelavci so kar zavili z očmi, spet predavanje o higieni in varnosti hrane.

Toda, ko je pred skupino stopila simpatična predavateljica, so hitro spoznali, da bo to izobraževanje drugačno od prejšnjih. Haccp ni le skupek pravil, temveč način razmišljanja, je začela s predavanjem. Vaša naloga ni samo prodajati izdelke temveč tudi skrbeti za zdravje vaših strank. Nato je skupini razdelila v manjše skupinice in jim razdelila prve naloge. Vsaka skupinica je dobila scenarij resnične situacije iz trgovine, pokvarjeno meso v hladilniku, poškodovana embalaža mlečnega izdelka, odtajani zamrznjeni izdelki zaradi izpada električne energije. Naloga delavcev pa je bila prepoznati tveganja in predlagati rešitve. Kaj hitro se je pokazalo, da so izkušeni delavci znali prepoznati težave, medtem, ko so mlajši sploh prvi razmišljali o skritih nevarnostih. Predavateljica jih je popeljala skozi ključna načela haccp programa, ki zajemajo nadzor kritičnih točk, preprečevanje kontaminacije, pravilno shranjevanje živil ter pomen čistoče in higiene. Da bi ponazorila kako hitro se bakterije lahko širijo, je izvedla praktičen preizkus, nekomu iz skupine je na roke nanesla nevidno UV snov, nato pa so z lučko preverili, kako daleč se je razširila v samo nekaj minutah.

Vsi prisotni so ostali brez besed. Skozi igro vlog so izdelali tudi simulacije s strankami, kaj narediti, če nekdo vrne izdelek s pretečenim rokom, kako pravilno rokovati z odprtimi živili in kako komunicirati, ko pride do reklamacije zaradi domnevne zastrupitve. Nenadoma so haccp pravila postala otipljiva in smiselna. Po končanem izobraževanju je v ekipi zavladal nov občutek odgovornosti, nekdo je dejal, da če bomo delali kot ekipa, bo haccp postal del naše vsakodnevne rutine in ne le obvezno ter nezanimivo pravilo.

Direktor je bil izredno zadovoljen, ko je videl, da so njegovi zaposleni z zanimanjem poslušali predavanje in da so začeli razmišljati in delovati kot prava ekipa.…

Pri vodenju svojega podjetja sem se kar nekajkrat srečal z številnimi težavami. Težava pa je bila namreč v temu, da sem se na to poslovno pot poslal prvič, ter nisem imel še nikoli nobenih izkušenj z vodenjem kakšnega podjetja. Kot pričakovano, pa so me na tej poti, ko sem ustanovil svoje podjetje, spremljali številni izzivi, na katere pa nisem znal povsem dobro odreagirati. To pa je vodilo v nekaj komplikacij, katere je bilo potrebno kasneje rešiti in popraviti.

Vseeno pa sem se skozi to zelo veliko naučil, ter mi je pomagalo, da sem postal veliko boljši podjetnik. Še vedno pa sem imel šibko točko in sicer marketing mojega podjetja. Zato pa sem videl rešitev v temu, da bi mi pomoč ponudila kakšna marketing agencija. Ne mislim pa dobesedno, da bi mi to ponudili, temveč sem se odločil za sodelovanje z neko marketing agencijo. 

Tedaj pa sem potreboval najti neko agencijo, v katero sem lahko zaupal, ter sem lahko menil in bil prepričan, da bi mi lahko pomagala doseči vse cilje, ki jih imam glede marketinga.

Po nekaj iskanja in pa posvetovanja pri kolegih, ki imajo prav tako podjetja, pa se je našla popolna marketing agencija zame, oziroma za moje podjetje, saj sem že po prvemu sestanku videl, da so mi lahko ponudili odlične predloge za marketing mojega podjetja.

Hitro po temu sestanku pa so že sledile strategije, ki sva jih z agentom skupaj ustvarila, oziroma načrtovala. S temi strategijami pa smo lahko naredili zelo veliko, da smo postavili podjetje na višjo raven, saj smo začeli dobivati čedalje več novih strank. 

Sam marketing pa se je izboljšal predvsem zaradi vseh socialnih omrežji ki smo jih vzpostavili in dobro oblikovali. S tem smo namreč privlačili kar nekaj mladine, ki pa je danes vešča socialnim omrežjem, tako da je bil to zelo dober korak, tako da sem zelo hvaležen, da mi je marketing agencija pomagala. …

Še ena moja skrita želja je izpolnjena. Opravil sem tečaj in izpit za vožnjo motornega kolesa ter kupil motor, pravzaprav skuter.

Skuter xmax znamke Yamaha, ki mi je všeč že od dneva, ko je prišel na tržišče. Ne vem kaj mi je bilo, da sem se kar naenkrat odločil in se v avtošoli prijavil na opravljanje praktične vožnje. Izpit opravljen, skuter naročen in plačan. Kot vedno v mojem življenju tudi tukaj ni šlo brez mojih želja. Zato moram na moj izbran model še malček počakati, da ga pripeljejo iz tovarne. Popolnoma črna barva, pa poseben kovček na zadnjem delu in kvaliteten naslonjač za mojo sopotnico. Ja. Ko nekaj kupim, kupim kvalitetno. Sreda dopoldan, klic iz moto trgovine, skuter je prišel. Takoj po službi uredim še prvo registracijo in zavarovanje.

Ko je vse urejeno in se z njim že peljem proti domu, razmišljam kam danes na izlet, da presenetim svojo punco. V službi je do poznega popoldneva, na hitro izračunam, da imava nekje štiri ure časa, uro in pol tja, uro in pol nazaj, pa na cilju ena ura. Dovolj bo za presenečenje. Na misel mi pade slap Boka. Že nekaj časa je njena želja, da bi si ogledala slap Boka in danes bo pravšnji dan za to. Samo še klic, da naj svojo opremo pusti v službi, doma vzamem še čelado zanjo. Pred njeno službo pa kriki in besede, nor si, nor si.

Pa vseeno zadovoljno povezno čelado na glavo in že po vijugasti cesti voziva do parkirnega mesta z veliko tablo na kateri piše slap Boka in njene zanimivosti. Pravi norec si da veš, mi reče in me nežno poljubi na ustnice. Tako opevan slap Boka je še lepši kot pravijo in pišejo o njem. Res pravi čudež in igra narave.

Naenkrat, od nikoder, iz bele skale sto metrov višje priteče voda in strmo pada v brezno pod seboj. Prelepo.…

Ste že kdaj pomislili, kako nujno je za dober spanec dobro ležišče in da lahko na spanje vpliva tudi smer spanja? Sama sem vedno dobro spala, zato se nikoli nisem preveč obremenjevala, kakšna je moja postelja, vzglavnik ali smer spanja. Potem pa so prišla ta srednja in z njimi so prišle težave. Jaz nisem bila prav nič vesela srednjih let, kot so bile vesele moje prijateljice. Vedno me je bilo strah srednjih let, ker sem imela občutek, da leta prehitro minevajo. Tako sem v srednjih letih morala delati predvsem na sebi. S tem pa je prišlo tudi razmišljanje kako spim, kje spim in kakšno je moje spanje. 

Veliko ljudi da danes poseben povdarek na spanje. Jaz na to nisem dala nič, dokler nisem več dobro spala. Prej me ni motilo, če sem se večkrat prebudila, potem pa me je to začelo motiti. Začela sem premišljevati, kakšno je moje ležišče in lega mojega spanja. To pa zato, ker sem že večkrat slišala, da lahko lega spanja vpliva na kvaliteten spanec. Pa smo prišli do tja, ko sem začela spreminjati svojo spalnico. Najprej sem kupila novo ležišče. Potem sem spremenila lego postelje in na koncu šla še po novi vzglavnik. Vse to sem naredila v parih dnevih. Potem pa sem upala, da bo moje spanje spet dobro. 

Očitno sem bila v obdobju, ko sem bila preveč nervozna, da bi moje spanje bilo dobro. Dokler nisem zvečer meditirala, nisem mogla spati. Potem pa se je počasi vse uredilo. Danes spet spim dobro in se prebujam polna energije in dobre volje. Je pa res, da sem veliko spremenila, kaj točno je pomagalo pa ne vem. Ali je to novo ležišče, vzlganik ali pa lega ležišča. Mogoče pa večerna meditacija. Očitno je bilo potrebno vse to, da je danes moj spanec dober in da se prebudim spočita. …

Oče je danes zelo ponosen na svojo odločitev, da je takrat pred dvajsetimi leti izbral pravilno odločitev, to je izbira sistema za ogrevanje.

Ni izbral klasičnega, na kurilno olje ali pa na premog in drva, odločil se je, da bo geotermalna toplotna črpalka grela in hladila našo hišo. Takrat je ta tehnologija pri nas bila še v povojih, zunaj naših meja pa je bila že skoraj stalna praksa. K tej njegovi odločitvi je pripomogla tudi njegova služba, saj je kot referent za prodajo bojlerjev in peči za ogrevanje bil vedno v stiku z napredkom in razvojem. Že res, da je bila investicija za tiste čase nesramno visoka, vendar pa danes ve, da se je povrnila v pičlih petih letih ogrevanja s sistemom geotermalna toplotna črpalka. Vložek je bil visok tudi zaradi dejstva, da je bilo potrebno odebeliti fasado za nekaj centimetrov, celotni ogrevalni sistem se je spremenil, namesto postavljenih radiatorjev je bilo po celotni hiši položeno talno ogrevanje.

Tudi sama vrtina je dvignila stroške, pravzaprav dve vrtini, ki sta bili izvrtani v globino vsaka sto metrov. Geotermalna toplotna črpalka je prva leta obratovanja porabila na letni ravni porabila približno dvesto petdeset evrov za porabljeno električno energijo, danes je ta strošek nekje za sto evrov višji, ker je pač tudi cena električne energije višja. Neverjetno je tudi to, da geotermalna toplotna črpalka v vseh teh letih obratovanja potrebovala le dva servisa, enega manjšega in enega večjega. Je pa ena pomanjkljivost, ki jo ta geotermalna toplotna črpalka ima. To je njena analognost.

Današnje toplotne črpalke so vse že opremljene z digitalnimi dostopi preko mobilnih telefonov in je zato spremljanje njenega delovanja in možnosti nastavitev temperature dosti lažja kot pri očetovem starejšem modelu, ki tudi nima možnosti, da bi se digitalizirala. Tako bo moral še naprej osebno in ročno spreminjati nastavitve ter odpirati in zapirati ventile.…

Dogodivščina iz času vojaškega služenja, kjer smo v naši sobi imela korenjaka, ki mu je bila osebna nega španska vas. Vojaško obveznost sem opravil v naši novoustanovljeni državi, ki pa je bilo bolj podobno taborniškemu kot pa vojaškemu življenju. Verjetno še zato, ker je bilo še vse v povojih in nobeden ni vedel ne kaj ne kako naj ravnajo z nami, vojaškimi obvezniki.

Zato večinoma samo vojaški pohodi s popolno bojno opremo in streljanje z raznim vojaškim orožjem na strelišču nedaleč od vojašnice. Vedno smo se vračali do kosila, ker pač še ni bilo vozil, da bi nam hrano pripeljali na teren. Vsak dan tako, šest mesecev. Imeli smo tudi neverjeten privilegij, tuš kabine in toplo vodo, kar so vojaki v prejšnjem režimu lahko samo sanjali. Vendar pa kljub vsemu temu razkošju, se najde nekdo, ki ne poskrbi za svojo osebno higieno. Na začetku smo še nekako spregledali vse skupaj, pač možakar ni navajen se slačiti pred ostalimi in gol hoditi naokrog. Sramežljivec smo mu rekli. Pa vendar bi lahko kasneje stopil pod tuš, ko ni bilo nikjer nikogar, pa ne. Najprej smo govorili z njim, mu razložil, da pa je osebna nega nekaj kar se bo moral navaditi, če že ne zaradi sebe pa zaradi nas ostalih, ki preživljamo čas z njim. Pa se je samo namrdnil, češ kaj mu govorimo, da on že ve kaj je to osebna nega.

Položaj je postal neznosen, ponoči smo kljub hudi zimi imeli odprta okna, da smo lahko spali. Smrad je bil neznosen. Ni nam preostalo drugega, kot da stopimo do vodje naše čete in mu povemo za težavo. Pa tudi vodja ni dosegel ničesar, tudi ne, ko je poklical možakarjeve starše in jim povedal, da njegova osebna nega na nuli. Pa jih je slišal še od staršev. Ja tako je, veliko stvari povzamemo po starših, tudi njegovim je očitno osebna nega španska vas.…