Pisalni stol in moj aktivni dedek

Človek ne bi niti pomislil, da pa včasih pisalni stol potrebuje tudi človek, ki je že v penziji, tako se je izkazalo pri nas. Imam dedka, ki je res občudovanja vreden, vedno pripravljen pomagati, vedno najde tisto pravo besedo in ob njemu ti je vedno lepo. 

To je človek, ki nikoli ne počiva, če ne dela zunaj ,dela v hiši, potem pa si tudi vzame čisto vsaki dan čas, da se usede za računalnik in malo prebrska po netu. Nekaj časa nisem polagala pozornosti, na kakšnem stolu moj dedek sedi, zdelo se mi je čisto normalno, da ima on takšen navadni kuhinjski stol. Na kar pa sem enkrat bila pri njemu in opazila, da se je neki presedal po stolu in ko se vstal, sem videla, da se je prijel za hrbet. Takrat sem vedela, da je kriv stol in da potrebuje pisalni stol, vendar če bi to njemu rekla, bi me kregal. 

Nikoli ga nisem slišala jamrati, na to se vedno spomnim, ko sama hočem jamrati, da potem raje utihnem, ker vem, da ni vredno. No, pa sem šla v akcijo, ker se je seveda šlo za mojega zlatega dedka, oboževala sem ga, on je bil moj vzornik, moj ponos, vse bi dala zanj. 

Šla sem kupit pisalni stol zanj, povedala sem vse kar so prodajalci morali vedeti, da so mi prodali pravilni pisalni stol za mojega dedka. O, kako sem vedela, da se bo pritoževal, ko ga bom prinesla, da on tega ne potrebuje in točno tako je bilo. Bil je šokiran, kaj jaz sedaj nosim en pisalni stol in kaj bom z njim, enostavno je misil, da je zame, niti pomislil ni, da je to zanj. Ko sem jaz postavila pisalni stol pred njegov računalnik, mi je rekel, da bom verjetno kaj delala in sem si prinesla z seboj pisalni stol, da mi bo lažje. Takrat pa sem mu samo rekla, da ni zame, ampak da bo njemu lažje. Nasmeh je povedal vse!