Minila sta dva tedna in putika je končno izginila. Na žalost pa tudi hribi, na katere sem imela namen iti in na katere so tudi vsi šli brez mene, ker so bili že vse dogovorjeni. Morda bom lahko šla naslednje leto, če se bomo zopet dogovorili, ampak to se bo vedelo žele čez slabo leto. Kljub temu da imamo še veliko hribov načrtovanih, mi je pa vseeno kar malce neprijetno, ker sem tole tako nepričakovano zgrešilo. Ampak je bila putika vseeno tako boleča, da ne bi prehodila niti enega kilometra brez bolečin. Če bi pa šla na tisti hrib, bi se pa lahko še bolj vnelo vse skupaj. Lahko bi bilo ceno nevarno, da ne bi normalno prišla nazaj domov.
Brez noge zagotovo ne bi rada ostala samo zato, ker ne bi želela počakati dva tedna doma pred televizijo, da se mi putika pozdravi. Hribi bodo že počakali. Moja noga se je pa tudi pozdravila. Vseeno me malce boli pri srcu, ker sem gledala tiste razglede samo po fotografijah in nisem bila tam. Ampak kaj naj? Morala se je najprej pozdraviti putika, šele potem sem pa lahko razmišljala o hoji. Še po stanovanju sem bolj šepala kakor pa hodila. Morda jih pa uspem prepričati, da gremo prej kakor pa čez eno leto zopet na ta hrib. Ali pa najdem kakšno drugo ekipo. Saj ni nujno, da moram samo z eno ekipo hoditi okoli. Tudi ostali vem, da menjajo ekipa in sem ena izmed redkih, ki tega ne dela. Pa niti ne vem, zakaj.
Ko sem to razmišljala, sem res ugotovila, da samo s to ekipo hodim že več kot pet let okoli in bi morda res lahko malce zamenjala. V tej ekip tudi niso vedno isti udeleženci, ker se menjajo po skupinah. Morda je pa vseeno tale putika za nekaj dobra.
…
