Prihajam iz podeželja in nikakor se nisem mogla navaditi na rolete v mestnem stanovanju, kajti mi na podeželju nismo zvečer nikoli zakrivali oken, ker nam ni bilo potrebno, tukaj pa je življenje čisto nekaj drugega. Tukaj če zvečer ne zagrneš zaves, ne spustiš rolete, ali žaluzije, te vsi gledajo noter. Veste kolikokrat sem jaz na to pozabila na začetku in lahko rečem, da so me kdaj gledali, pa niti sama ne vem.
Prihajala sem domov po večerih, utrujena, kdo se je spomnil na rolete, na njih sem se spomnila kakšnih dvakrat na teden, dokler nisem doživela šok. Imela sem eno sošolko, ki je hodila z menoj na faks, videla sem da mora živeti nekje blizu mene, ker sva vedno hodile na isto avtobusno postajo. Nikoli nisva preveč klepetali, nisva navezali stikov, enkrat pa je ona začela pogovor z menoj in me direktno vprašala, če jaz v stanovanju ne uporabljam rolete?
Malo mi je bilo čudno, da me to sprašuje, pa sem ji odkrito odgovorila, da včasih ja in včasih ne, potem pa je rekla, da mi mora povedati, ampak da se v njeno stanovanje resnično fejst vidi in da bi bilo dobro, da rolete po večerih spuščam, edino če hočem, da me celo naselje gleda.
Takrat nisem vedela ali naj jo grdo pogleda, ali naj bom jezna ali pa naj ji bom hvaležna. Enostavno se mi ni zdelo tako hudo, da mi me vsi gledali, nisem si milila, da pa se tako vidi v moje stanovanje.
Vendar od takrat naprej imam vedno spuščene rolete, včasih jih še zjutraj pozabim dvigniti in so spuščene po celi dan. Vendar pa še kako dobro vem, da to ni življenje zame, da želim živeti tam, kjer rolete ne bomo narekovale, koliko svetlobe bo v moji hiši, ampak bo to narekovala naravna svetloba. Groza, jaz sem imela od takrat naprej, ko mi je sošolka to rekla, rolete več spuščene, kot pa dvignjene. …